The depths of ma mind

z vso naglico, ki je verjetno najbolj nadležna od vsega. Pred Radgono me čakajo še trije klubski sestanki, izpit iz statistike in 8 ur šihta danes, jutri in v petek.

Radgona je samo posladek tako super tedna.

Prejšnjo nedeljo sem se premaknila (!) na Šmarno. Kdor je zvesti bralec, ve, kakšne probleme imam z gibanjem. Posledica so boleči in skorajda neuporabni gležnji. A kdo trejda.

Našla sem povezavo med dvema stvarema, nad katerima se na blogu najbolj razburjam!

Se spomnite, ko sem spraševala, kam gre škatla od cigaret? V kateri smetnjak?

Odgovor je jasen!

V nobenega!

Zakaj?

Ker itak pričakujejo, da ne bomo več kadili. Potemtakem smetnjaka za škatlo od čikov sploh ne potrebujemo!

Zvita si, moja draga oblast, zvita. Ampak sem te pogruntala!

Vprašanje je samo to, če pričakujejo, da bom nehala kadit zaradi smetnjakov ali zaradi zakona.

Pa noben odgovor ni pravilen.

Kaditi bom nehala ZASE.

Ko.

Nemogoča kombinacija. Popolnoma nemogoča.

Včeraj smo zapadli v debato glede babic. No, debato sem sicer začela jaz, ker sem prav včeraj spet doživela neprijetno izkušnjo z mimoidočo babico. Vendar sem po minuti, morda dveh, ugotovila, da ima vsak Ljubljančan vsaj eno slabo izkušnjo z upokojenko na avtobusu.

Vsaj eno. Jaz jih imam najmanj deset, ker se zelo veliko vozim s trolo.

Gospa pride na avtobus - recimo - za Bežigradom. Ura je 17:00, gospa je vsa poskočna in nasmejana. Avtobus je skoraj prazen.

Že pri vrsti za vstop na avtobus me ženska pokomolčka, ker se ji tako ekstremno mudi na avtobus, očitno se boji, da bo odpeljal in jo pustil na postaji. Ko me zbije na tla, se vsa srečna zapodi do voznika. Zapodi, poudarjam.

Medtem se jaz poberem iz tal, tiho zakolnem, se nasmehnem vozniku, ki se krohota, ter se odpravim naprej po avtobusu. Izberem si prosti sedež - enega izmed mnogih - in se usedem. Po deveturnem delavniku. Utrujena.

Na naslednji postaji vstopi nova babica. Premorem prav toliko energije, da se prijazno nasmehnem ljudem, ki pokomolčkani ležijo na postaji.

Babica pride do mojega sedeža in me grdo gleda. Ker se za grde poglede ne zmenim, začne sopihati in kašljati in tarnati. Ne zmenim se.

Zakaj? Ker je polovica avtobusa še prazna. In zakaj je ona pri mojem sedežu? Ker hoče dokazati point, da je ‘današnja mladina neolikana’. Ker ne vstanem iz sedeža, ko je polovica avtobusa še prazna.

Babica še naprej sopiha in kreha in grdo gleda.

Opazi babico, ki je vstopila na prejšnji postaji in se usede zraven nje. Ženski se zadebatirata o današnji neolikani mladini, nato pa spremenita temo pogovora na nakupovanje.

V center gresta po trgovinah. Iščeta darila za vnuke. Upata, da bosta vse uspele nabaviti, ker gresta ob 20:00 v opero. Veliko energije za nekoga, ki ne more stati na avtobusu.

Jaz imam v mislih posteljo. Res sem utrujena.

Na Konzorciju se pripravljata, da bosta izstopile. Avtobus se je vmes že napolnil, 14ka pelje študente v Rožno. Babici pa - ubogi, stari in betežni - odrivata s supermočjo nebogljene študente, da popadajo po tleh, v vrsti za izstop na isti postaji jih komolčkata brez besed nakar kot prve srečno izstopita.

Avtobus  s šokiranimi in prestrašenimi študenti odpelje naprej.

Na naslednji postaji vstopi nova babica.

…

Gremo malo za šalo malo zares? Pa pojdimo.

Draga oblast,

pišem vam že drugič, ker se prvič za moje pismo niste zmenili. Razloga za vašo ignoranco ne vem, me pa tudi niti slučajno ne zanima. Opazila sem, da ste v polnem teku in lakoti zapopadli idejo o iztrebitvi kajenja v Sloveniji s sveže umitimi rokami in vam zadeva skorajda nič ne polzi iz rok. Ob momentih se mi zahoče, da bi planila v parlament z litrom najboljšega olivnega olja in vam tako lepo namastila dlani,  da bi mi vsaj nekaj časa ne težili s prepovedjo kajenja.

Pa tega ne storim, ker me skrbi, da tisti senzor, ki ga imate pri vhodu, zazna tudi steklo. In tako moja ukana propade že na samih vratih.

Kaj me tokrat teži? Najprej me teži seveda to, da mi zanikate pravico do kajenja, vendar o tem ne bom razpredala, ker je bilo na to tematiko že preveč povedanega; tako v mojem kot v imenu drugih. Isto drži tudi za mojo bodočo nekompatibilnost z lokali, kamor grem samo zato, da bom kavi prižgem cigaret, ki ga doma zaradi staršev ne smem. Ali pa na delikatnost vse mladine, ki bo zdaj nenadzorovano pila in kadila v raznoraznih parkih, kamor je prej hodila samo bolj revna mladina. Bom raje tiho o aburdih.

Raje bom prešla na dilemo, ki mi trga notranjost na dva velika kosa.

kadilec = bad guy

Od kdaj? Zakaj? In kdo si jemlje pravico, da me lahko tako označi? Amerika s svojimi filmi, v katerih good guys nikoli ne prižgejo cigarete (razen morda kavbojski filmi in podobni)? Sem si vedno govorila, da v Sloveniji pa ljudi ne bomo delili po takih neumnih ključih.

Diskriminacijo bi rada razložila na primerih (ki, Tea in Gašper, niti slučajno niso enakovredni, ampak jih postavljam samo iz lažjega prikaza, da me ne bosta obtožila za rasistko in nacionalistko, ker NISEM).

Vzemimo recimo popolnoma vsakdanji svetovni primer. Rase. Kdo še ni slišal za črnsko diskriminacijo na - recimo - delovnem mestu?

Ali pa morda, ker je prav tako aktualno, Romi na delovnem mestu? Kdo jih bo najel?

Veste, kam ciljam? Najbrž ne, ker še nisem uspela dobro izraziti smeri.

V današnjem svetu je polno in prepolno ključev, po katerih nas ljudje ločujejo. Kar je seveda popolnoma v redu - če je človek črn, je črn, če je človek Rom, je Rom, če je človek kadilec, je.. kadilec. To so lastnosti, po katerih se nas ločuje. Vsak posameznik je zase svoj.

Naj bom direktna: jasno je, da kajenje pri določenih službah ne pride v poštev. Takšne službe imajo tudi jasno napisano v oglasu, da so zaželjeni nekadilci.

Strah, ki me trga na dva kosa, je strah pred strahom in zaničevanjem pred kadilci. Nikoli prej ni bilo toliko zaničljivih besed rečenih na račun kadilcev. Nikoli me niso nikjer napadli, da sem manjvredna, kot so me napadli nekaj mesecev nazaj, ko je sporni zakon prišel v javnost. Manjvredna, ker kadim? Počakajte malo. Če te kajenje naredi manjvrednega, te prav tako naredi manjvrednega vožnja z avtobusom ali pa sprehod po Golovcu in NE po Rožniku. Morda se bomo čez nekaj let zmrdovali drug nad drugim, ker bom morda jaz imela na vrtu granatno jablano, sosed pa SAMO voščenko?

Poudarjam, da je kajenje ključ, po katerem se določa samo v nekaterih primerih. Kajenje NI lastnost, po kateri lahko meriš človeka kot človeka samega. Lahko ga označiš kot kadilca, da, manjvreden pa ni. Kot ni manjvreden človek z virusom HIV in kot ni manjvreden človek, ki nima ne virusa HIV, niti ne kadi.

Danes vsak časopis govori o kadilcih kot o nepotrebni zgagi, ki v Sloveniji nima za početi popolnoma ničesar. Postavljajo skorajda ultimat: nehaj kaditi ali odidi. Vendar jaz sem vaša volilka, vaša državljanka, vaša davkoplačevalka, vaša podpornica! Ne rabimo te, če kadiš. Ne rabimo manjvrednežev. In ko bomo poskrbeli za vas, haha! Zmagali bomo in svet bo očiščen kadilske nesnage! Ostala bo samo ena rasa, čista in nedotaknjena, arijska nekadilska!

Draga oblast, s svojim poniževanjem in kritiko udarjaš ob mojo zavest. Branim državo z vsakim svojim dimom, ti pa me ponižuješ. Da, ponižuješ me, ponižuješ me tako, da boli. Vendar se očitno nečesa ne zavedaš. Če blatiš mene, blatiš sebe. Ker, DA, draga moja oblast, NE BOM POZABILA.

Tudi ti kadiš.

Pa srečno do naslednjega pisma.

Po dolgem času sem v svoje ročice vzela biljardno palico.

Že dva dni me boli desno zapestje. Da nimam več tako mladih kosti, postaja iz dneva v dan realnejše dejstvo.

Danes me je klical Tomaž. 3. februarja me je povabil na otvoritev razstave njegovih fotografij (če sem prav razumela), na kateri naj bi jas prebrala kakšno pesmico.

Z veseljem.

Ampak.

Nazaj v Gornjo Radgono?

A sem ready?

Taka:

Fotografija je bila odstranjena zaradi protiugovorov, ki jih je sprozila njena objava.

Hvala za razumevanje.

Priprave na literarni večer so v polnem zamahu. Preveč sem živčna, da bi napisala še kaj drugega. Upam na čimvečjo udeležbo.

Uradni flajer zgleda takole.