The depths of ma mind

Vam bom povedala resničen primer, kakšna zgleda paranoja v ekstremih.

Nastopajo: oseba X, dohodnina

X se je znašel v grozni, grozni situaciji. Začel je namreč teči že mesec december, hišni zvonec pa še vedno ni naznanil prihoda keša. X je bil v hudih skrbeh, ker je vzel resno tisto grožnjo davčne uprave, da januarja začnejo pošiljati vabila na meetinge tistim, ki so napoved napačno izpolnili.

X je jokalstokal noč in dan, nakar se mu je naenkrat posvetilo, zakaj keša še vedno ni.

X je namreč ponosno nosil priimek svojih očetov in dedov; ponosno zaradi svojih partizanskih korenin. Ta zloglasni priimek je bil v svojih časih dovolj odmeven, da je zanj redkokdo vedel, vendar pa je bil X prepričan, da zanj ve naša draga oblast.

In zaradi priimka naj bi oseba X prišla na črno listo na davčni upravi, sam Janša pa naj bi zapovedal, da partizanski potomci ne smejo dobiti keša.

A je to ratal mal sick al kaj. Mislm sej nism za Janšo sam to je pa že mal preveč bolano.

‘’Hrana pomaga.'’

To sem pravkar napisala Domnu na msnju. Po včerajšnji večerji v to tudi verjamem.

V življenju še nisem jedla boljše hrane. Morda res nisem vajena prefinjenosti uradnih večerij in obrokov, postreženih v prestižnih restavracijah. No, pravzaprav tega še nikoli nisem doživela. Če sem že šla na prefinjeno večerjo, je bila le-ta v družinskem krogu, kjer se pač lahko obnašaš kot prašič, hrana pa je zaradi splošne nejevolje, ki je vedno prisotna na takih srečanjih, brez okusa.

Vendar ne včeraj. O-ne! Včeraj je bila hrana popolna. Ambient prefinjen, natakarji uradni, vino ves čas v kozarcu.

…stanovala v stanovanju, katerega najemnina bo znašala okrog 600 eurov mesečno. Pa ne, da bo stanovanje veliko, dobro opremljeno in zračno; ne, stanovala bom v luknji, po duši sorodni Sopci, vendar manjše, lokacija pa bo v mestnem vrvežu v kleti južnjaškega bloka. Okna na cesto in pločnik se ne bodo dobro zapirala, kar pa ne bo naredilo razlike, ker bodo tako ali tako prepuščala zvoke avtobusov in pretepov sredi noči.

Zaposlena bom na ministrstvu kot deklica za vse, plače bom imela 1000 eurov, kar bo komaj dovolj za dihanje. Z mano bodo ravnali kot s poslednjo smetjo, delavnik se mi bo vlekel od nečloveško zgodnjih ur do večerne teme. V takem okolju si bom večkrat rekla, da je bolje, da sem dala večletne prihranke za izvedbo splava, ker otroka tako sama ne bi mogla preživljati, in to me bo držalo pokonci.

Živela bom sama, če odštejemo obiske treh različnih moških, ki skorajda niso vredni omembe. Zakaj? Prvi je komaj prebolel puberteto, ima večletno zvezo in ga zanimam jaz samo zato, ker mu postaja dolgčas. Drugi v življenju ni bil resen v katerikoli stvari, zato tudi ni resen z mano. Tretji pa se preprosto ne zna odločiti, če je gej. Nobenega od njih ne bom pretirano marala, ampak rabila bom neumesne pripetljaje, da se bom nehala sama sebi smiliti zaradi kemoterapije, ki mi bo pobirala še preostanek časa.

Vsak dan bom brala časopise na svojem mobilniku, brala bom o ljudeh, ki so uspeli, ki imajo lepo življenje, idealne partnerje, otroke, lokacijo, službo. Vsak dan me bo ob branju bolelo srce, ker se meni ne dogaja isto. Zato bom vsak dan v službi izdihovala dušo, napenjala poslednje moči zavoljo tistih srečnih obrazov na naslovnicah. Nekoč, si bom govorila, bom tudi jaz tako srečna.

In potem se bom vedno znova zavedla, da sem stara 40 let, grda, bulimična in izpita ženska, ki prihodnosti sploh nima.

In kam, se sprašujem, so šle sanje o hiši ob gozdičku, potočku, travniku in glavni cesti s celonočnim avtobusom in 10 minutami hoje oddaljenosti od centra Ljubljane? Kje je novofundlanec, ki bi to mojo hiško varoval dovolj že samo tako, da bi bil tam? Kje je moj mož, ki bo domov nosil denar, vozil naokoli otroke in mi kuhal? Kje je predsednica Evrope, slavna pisateljica in večna optimistka? Kje je Katra?

In odgovorim si. Umrla je. Kot umrejo nerealne sanje.

In kaj boste vi, ko boste veliki?

Po mejlu sem prejela sledeče opozorilo:

Opozorilo vsem, ki se vozite z LPP!Z avtobusom predvsem stevilka 6 in 14 se vozi nezananec (velik od 167 do 170 cm, rjavih las in rjavih oči), ki krade stvari iz torb potnikov. Spoznas ga predsem po obnasanju, ki je sprva podobno bolnikom z dusevno zaostalostjo (nekoordinirano počasno gibanje glave, apatičen pogled itd ), ko pa ga kdo vidi pri dejanju ta normalno odide oz. odhiti in o prej omenjeni “zaostalosti” ni niti sledi…

Prosim bodite fer in posljite ta mail naprej, da preprečimo ponovne kraje…

Pozdrav!

Sicer ne vem, koliko je v temu resnice, nas pa ne bo nič stalo, če malce bolj popazimo na naše premičnine. Konec koncev - če je možak resničen ali ne, se stvari na busih kradejo na veliko. In kot pristašica linije 14 sem v skrbeh za svoje somišljenike v jutranji gužvi.

Kdor mi kupi njega, naj ga ljubim.

:P

Ne, sej ne. To bi bl veljal za njega.

Sam tut zanga ne vela več. Se me ne da več kupt, veste

Nos. Je v zamašenem stranju, ne dopušča zraka. Skrbi me njegova zadušitev.

Informatika. Čaka, čaka na kolokvij v petek. Črke se mi međajo pred očmi, nisem še zdrava. Kaj mi je storiti?

MSN. Preštela kontakte. In jih preštela še enkrat. Zdi se mi, da bo treba uvesti čistilno akcijo - ne samo sobe in nosa - online frendov. Saj so skoraj vsi tako ali tako za en KREP (izvzemajoč une, ki z mano dejansko govorijo online). Magična številka? 48.

Juhej! V nedeljo na poptv!!

juhej!

Že tretji mesc zapovrstjo sem prvi tedn obležala, vsa nepremična in nebogljena.

Kaj mi je storiti, v petk je kolokvij, naslednji tedn gremo klubovci v zagreb in bi se mogla prpravt, nasledn tedn je prou tako občni zbor dspja in še mnogo stvari.

Kupm zdravje. Ko bo plača.