Na busu
Published 29.11.2006 by kai
Danes sem na busu ugotovila, da vedno, ko sem sama kjerkoli - to se pravi, da nisem s kom poznanim v danem momentu - gledam grdo. Vedno imam nagrbančeno čelo, stisnjene pesti, pripravljene za razbijanje šip in nasilno švigajoč pogled po mimoidočih. Sploh ne znam gledati prijazno, z rahlim nasmeškom na faci in dobrovoljnimi mislimi.
Vendar pa se vse to spremeni, ko koga srečam, ki ga poznam. Potem sem vesela in nasmejana tudi, ko odide.
Danes sem se slučajno udobrovoljila ne da bi srečala koga poznanega. Pred—-je namreč nek middle-age tip čakal na parkirišču, da ga kolega pobere z avtom. Kolega se je pripeljal, ta tip pa je hitro zavihal hlačnico. Kolega, ki ga je hotel zajebat s tem, da bi odpeljal naprej, je v hipu ustavil. Nato pa sta opazila mene, glasno krohotajoč se 5 metrov stran.
Vsaj naslednjih 10 metrov nisem grdo gledala.
Filed under Vsakdan in njegá dojemanje
???
:D
akej ni jasno
krneki!
toj gena lublanska subkultura zih!
Habits of Ljubljanabound human
kva je fora s hlačnico? (če to zveni neumno prašanje, glej uro: sred noči)
ja to je kao stopanje varianta ane. kdaj te bo kdo prej pobrou - ko bos zavihu hlace mal pa pokazu noge al ko tega ne bos naredu
cudn, da ne poznate te fora, kobra vedno tko stopa
LOL.. okej, zdej si zelim, da bi jst to vidla
a dab vidla od kobre noge :/
tea: ne, ta prizor, k ga je kai opisala
pa sej najbrz tut z njegovimi nogami ni nc narobe, no, sam ksne posebne zelje po tem niti ne cutm zdele