The depths of ma mind

V senci in tišini dreves se na Pokljuki skriva naša mala bajtica. Stran od vsega, z najbližjim sosedom kmetom, ki ga pozimi tak tako ali tako sploh ni, in samimi vikendaši, ki so si priborili tamkajšnje začasno bivanje z vezami v različnih podjetjih. In v tej tišini in senci dreves se skriva naš preživeli trodnevni dopust, ki smo si ga krepko zaslužili tako ali drugače, skiva se pa tudi skoraj vsako kurčevo poletje mojega življenja.

Kaj smo počeli? Nič. Naš urnik se je gibal od zajtrka, monopolija, kosila, monopolija, večerje, Monka, nočne malice, piva, Monka, monopolija in tako do spanja.

Kaj smo peli? Seveda si vikenda brez Totota sploh ne moremo več predstavljati. Z globoko žalostjo sem izpustila petkov koncert v Mediaparku (Edo & Frenkie), zato sta se rolala (ob mojih solznih očeh) tudi onadva, posebnega poudarka pa glasbi tako ali tako nismo dajali, ker smo bili preobremenjeni z Blaševim ‘Kupm!’ in ‘Aha! To bo 127.000.’ Ker sva monopoli z Majonežo zvesto izgubljale, se Blašu proti koncu vikenda sploh ni dalo več igrati. ‘Nimam konkurence,’ je trdil.

Monk je smešen, Pablo Francisco zažiga kljub vedno istemu posnetku.

Super vikend. Chillout, relax and enjoy. Mislim, da lahko prvič v življenju z veseljem potrdim, da na Pokljuko bom pa še šla. Na vsak način.

Upload slik bo sledil, ko se bo Blašu zazdelo primerno poslati delujoči zip.

Kakšni so pa spomini na otroštvo, ki so me prepljavljali? Raznoliki. Tinia, mavž, Lucy, hrzanje kujev, sosedov nemarani kmet, gobe, gobe in gobe, razgled na Julijske Alpe in razločevanje psihopatov, ki so lazili na različne vrhove, nočni mraz in drva, storži, ki sta jih bratca metala skozi okna in v nas, studenček in kače, domači sir od sirarja na Jeljah.

Ah ja. Smešno, kako je zdaj drugače.

Izlet smo zaključili s postajo v Domžalah in pivu s Petnajstimi. Zaspati nisem bila sposobna do 1ih, ker sem si s petkovo budnostjo do 6ih zjutraj sfukala bioritem. Blaš, kriv si.