The depths of ma mind

Danes sem na busu ugotovila, da vedno, ko sem sama kjerkoli - to se pravi, da nisem s kom poznanim v danem momentu - gledam grdo. Vedno imam nagrbančeno čelo, stisnjene pesti, pripravljene za razbijanje šip in nasilno švigajoč pogled po mimoidočih. Sploh ne znam gledati prijazno, z rahlim nasmeškom na faci in dobrovoljnimi mislimi.

Vendar pa se vse to spremeni, ko koga srečam, ki ga poznam. Potem sem vesela in nasmejana tudi, ko odide.

Danes sem se slučajno udobrovoljila ne da bi srečala koga poznanega. Pred—-je namreč nek middle-age tip čakal na parkirišču, da ga kolega pobere z avtom. Kolega se je pripeljal, ta tip pa je hitro zavihal hlačnico. Kolega, ki ga je hotel zajebat s tem, da bi odpeljal naprej, je v hipu ustavil. Nato pa sta opazila mene, glasno krohotajoč se 5 metrov stran.

Vsaj naslednjih 10 metrov nisem grdo gledala.

Sprašujem se:

1# a sem talentirana za frendanje is bivšimi tipi ot bivših kolegic

2# al so bivše kolegice talentirane za upecavanje mojih frendov.

3# Al pa so tipi nagnjeni k zamenjavi dejtanja bivše punce is frendanjem is njeno bivšo kolegico?

Glasujem za verzijo #2.

Not that i care anyway.

V senci in tišini dreves se na Pokljuki skriva naša mala bajtica. Stran od vsega, z najbližjim sosedom kmetom, ki ga pozimi tak tako ali tako sploh ni, in samimi vikendaši, ki so si priborili tamkajšnje začasno bivanje z vezami v različnih podjetjih. In v tej tišini in senci dreves se skriva naš preživeli trodnevni dopust, ki smo si ga krepko zaslužili tako ali drugače, skiva se pa tudi skoraj vsako kurčevo poletje mojega življenja.

Kaj smo počeli? Nič. Naš urnik se je gibal od zajtrka, monopolija, kosila, monopolija, večerje, Monka, nočne malice, piva, Monka, monopolija in tako do spanja.

Kaj smo peli? Seveda si vikenda brez Totota sploh ne moremo več predstavljati. Z globoko žalostjo sem izpustila petkov koncert v Mediaparku (Edo & Frenkie), zato sta se rolala (ob mojih solznih očeh) tudi onadva, posebnega poudarka pa glasbi tako ali tako nismo dajali, ker smo bili preobremenjeni z Blaševim ‘Kupm!’ in ‘Aha! To bo 127.000.’ Ker sva monopoli z Majonežo zvesto izgubljale, se Blašu proti koncu vikenda sploh ni dalo več igrati. ‘Nimam konkurence,’ je trdil.

Monk je smešen, Pablo Francisco zažiga kljub vedno istemu posnetku.

Super vikend. Chillout, relax and enjoy. Mislim, da lahko prvič v življenju z veseljem potrdim, da na Pokljuko bom pa še šla. Na vsak način.

Upload slik bo sledil, ko se bo Blašu zazdelo primerno poslati delujoči zip.

Kakšni so pa spomini na otroštvo, ki so me prepljavljali? Raznoliki. Tinia, mavž, Lucy, hrzanje kujev, sosedov nemarani kmet, gobe, gobe in gobe, razgled na Julijske Alpe in razločevanje psihopatov, ki so lazili na različne vrhove, nočni mraz in drva, storži, ki sta jih bratca metala skozi okna in v nas, studenček in kače, domači sir od sirarja na Jeljah.

Ah ja. Smešno, kako je zdaj drugače.

Izlet smo zaključili s postajo v Domžalah in pivu s Petnajstimi. Zaspati nisem bila sposobna do 1ih, ker sem si s petkovo budnostjo do 6ih zjutraj sfukala bioritem. Blaš, kriv si.

Kile grejo zvesto gor. Danes sem se odločila, da bom za zajtrk jedla čokolino, za kosilo pač tisto, kar bo na šihtu, za večerjo pa spet čokolino. Moram obvestiti domače, da naj mi ne šparajo kosila. Nujne so drastične spremembe mojega prehranjevanja.

se mi svet postavi na glavo. Govorim o preprostih, samoumevnih stvareh, za katere nisem nikoli pomislila, da grejo sploh lahko narobe. Spreminjam mišljenje.

Včeraj se je namreč moj dan dotikal samo takih bednih, neumesnih pripetljajev, da sem šla zvečer spat v histeričnem smehu. Najprej sem zjutraj, seveda, zaspala. To se mi nikoli ne zgodi, ker me budilka vedno izstreli iz postelje. Ne, z vstajanjem nikoli nisem imela problemov. No, včeraj sem zaspala. Za eno uro in pol, zbudila me je sestra s telefonskim klicem, zakaj me še ni pri njih (obljubila sem namreč, da pridem ob osmih zjutraj na kavo). Pri temu opozarjam na dejstvo, da HVALA BOGU ne ugašam mobitela čez noč.

In tako sem ustala, pretežno zaspana in utrujena. Šla sem na kavo, fax in šiht - pri teh dogodkih ni bilo neumesnih pripetljajev. Ne, oni so se nadaljevali po šihtu. Mogoče bi samo omenila, da sem namesto enega sendviča za malico pojedla dva. Prvič in - upam - zadnjič v življenju.

Najprej sem podaljšala delo za 20 minut, ker je bilo ogromno nedokončanih stvari. Potem sem klicala Majonežo, da bi se zmenile, kako bova ta vikend popedenale izlet na Pokljuko. Deal je bil, da pokličeva za ‘rezervacijo’ ko pridem domov.

Ko pridem domov.

Avtobus sem čakala 20 minut, nato pa še 15 minut stala na avtobusu 10 metrov od postaje, na kateri sem vstopila. V času mojega šihta so se namreč odločili popravljati Parmovo.

Potem sem končno pršla domov - ura je odbila 17:15 (šiht sem zaključila ob 16:20). Ko sem se elegantno zavalila na kavč, me je še bolj elegantno poklical Blaž, pritožujoč se nad dejstvom, da še ne igrava biljarda. Zmenila sva se, da mi da eno uro časa, da pojem kosilo in si umijem lase.

Za kosilo je bil ričet. I don’t eat dat shit, zanašala sem se na sendviča iz službe. Operem lase, si obujem štikle, poveznem na glavo baretko in sem pripravljena na kulturni večer MKDSPja o Iranu.

Z Blažem sva začela pokati krogle, ki so kot začarane, vedno zašle iz prave poti. Enkrat sem celo v luknjo zadnjo spravila črno in najbolj čudno pri vsem tem je, da bela ni šla za njo.

Ko se je primajal Vasko, sem razložila, da se mi mudi. MKDSP je računal na mojo pomoč, jaz pa nisem za večer storila praktično ničesar in ob pol osmih zvečer me je začela bičati vest.

Medtem, ko sem obiskala ladies room, sta Vasko in Blaž začela novo igro. Okej, prou, bom zamudila. Malce sem popizdila, preživela, spila kokakolo in se odpravila.

Ko sem kelnarju že plačala, sem se spomnila še na čike. MKDSP-jevci so vedno brez cigaret, zato je dobrodošla vsaka škatla. Vasko, ves razumevajoč, da sem v stiski s časom, je prosil kelnarja za hitro ukrepanje oz. dobesedno je rekel: ‘’XY, a lahko ene čike na brzino?'’

Kelnar je postregel dve stranki, nato pa se vrnil k meni. ‘’Kere?'’ ‘’West modre.'’ In gospod kelnar si je vse vzel lepo na izi, preiskal predal, šel v skladišče in končno sporočil, da teh čikov nima.

Živci so mi pokali po šivih.

Ko sem končno dobila čike, sem stekla ven, se usedla v Blažev avto in odbrzela sva v center. Na poti pa.

‘’KJE JE MOJA BARETKA?!'’

Moptel, call Vasko, baretke v Direktu ni. Iskanje po avtu, živčno mencanje s škornji. Stres. Baretke ni. Vasko sporočil, da je ni nihče videl. Kričanje, obup, hlad okoli ušes. Vasko sporočil, da naj raje pogledam po Blaževem avtu. Znorim.

Potem sem uspešno zajebala v vsej svoji zmedi in Blaža usmerila v napačno smer. Iz njegovega avta sem letela na sredini Slovenske, živčno vlekla marelo skozi vrata, mareli se odtrga ročaj, znorim, pustim ročaj v avtu, skoraj me je povozil avtobus, ki je pripeljal iz postaje, skoraj padem po tleh od neravnotežja v škornjih in prispem na pločnik. Poklicala sem Nežo, da ji izjokam dušo in med tem izjokavanjem izgubim smer in zgrešim Tomšičevo. Po kockah pred DSPjem si polomim gležnje in stopim pred vrata, kjer me že čaka predsednik kluba, ves živčen, ker je gostov samo 10.

Po večeru sem se najedla pistacije, šla na pivo in se sprostila, tako, da je bilo stresov konec. Za konec bi samo zrecitirala dva stavka, ki sta mi bila rečena včeraj.

Neža: ‘’Pa kaj se teb dogaja zadnje čase?!'’

IN

Mirt: ‘’Katra, tole morje ti ni glih koristlo.'’

Amen.

Prou lušn je biu, res. Pa slučajno se mi je na mp3plejerju vrtela Jadranka z unim komadom, ke poje: ‘’..kaj si misliš o meni ti, ki me ne poznaš..'’

Se mi je zdel smešn. Pa mal preveč sm mogoče zaspana.

Res lušn poba, ni kej. Linija 14ke rox.

Da, doživeli so spremembo. Potek dogodkov:

Najprej sem seveda dan nazaj kupila barvo. ‘’Fajn je,'’ je potrdil tudi Blaš, ki je šel zvesto kupovati z mano. Poleg barve sem si kupila še komplet za francosko manikuro in pasto za beljenje zob. ‘’Lepa bom,'’ sem si porekla na glas, in Blaš je potrdil z dvomom v glasu. Zdaj vem, zakaj z dvomom.

Lak sem si takoj nanesla na nohte in jih občudovala v vsej njihovi veličini, dokler nisem šla zvečer ven - mišljen je bil DA BIG SHIT night. Ta nekdo, zaradi kogar naj bi bil večer BIG SHIT, me je rahlo razpizdil (morda sem samo rahlih živcev ta teden, ker še vedno nisem prebolela dejstva, da sem nazaj v Ljubljani). Od besa se niso samo trle kosti, vihrali lasje, škrtali zobje in lomila palica za biljard, pač pa je tudi počil en najlepših nohtov. V joku sem odšla domov v upanju, da bo danes vse okej.

Šiht kot šiht, potem en drink z Amwayevci, ki se me trudijo spraviti v svoje vrste (za kar nisem več 100%, da se ne bom priključila), vožnja domov, hrana. Na obzorju se je svetlikala svetla točka - barva za lase. Odločila sem se za spremembo moje živordeče v malce bolj umirjeno češnjevo (nekakšno vijolčasto).

Ko sem si sprala barvo iz las, sem ugotovila, da sicer sem vijolčna, če odštejem 3/4 las, ki so zvesto ostali rdeči.

Iz obupa sem vzela v roke škarje in si postrigla dober decimeter dolžine. Vsaj ena stvar je uspela, nisem si namreč zajebala frizure. Če sem si že barvo.

Problem z barvo leži v temu, da je rdeča večna barva. In tudi, če si grem jutri ubosti še eno barvo, bom še vedno rdeča, ker se je ne da prebarvati drugače kot z razbeljenjem (v kar pa se, Bor, ne bom spuščala).

Po eni uri joka me je Blaš odpeljal v Direkta na šah. Vsaj nekaj danes - zmagala sem ga. In zdaj grem lepo spat.

Nauk

Ko me vidiš na cesti, se mi ne smej. Morda sem res rdečevijolčna v nepravilni kombinaciji odtenkov, morda sem res postrižena kar tako malo počéz, morda res ne znam hoditi v svojih škornjih s sedemcentimetersko peto, vendar pa sem zmagala igro šaha.

P.S. - Če se pa izkaže, da pasta za zobe ne beli, temveč rumeni, si pobrijem glavo in se zapletem v fajt s čapci, da mi zbijejo zobe. Majkemi.

:* Fotka. *:

To sta naši domači živalci, ki ste si ju vsi tako želeli videti. In zdaj imate priložnost, četudi na Juršinem pejđu. Tomaž je namreč pozabil mejlati slike tudi meni.