The depths of ma mind

Če bi se vprašala, kaj mi pomeniš, si ne bi znala odgovoriti. Najbrž bi se izgubila v svojih blodnjah, iščoč nekakšno oporo v nestabilni situaciji. Da si pač to ti. Tak, kakršen si. Ti kot ti. Ja, na tak način bi se zapletla, odgovora pa še vedno ne bi bilo.

Zakaj vedno iščem odgovore na retorična vprašanja? Mogoče mi gre samo za princip, mogoče se rada malo trpinčim, malo igram mučenika. Mogoče sem samo neznosni mazohist, ki vztraja pri temu, da te gleda kadarkoli se le da, da se s tabo druži, če si vzameš čas, da vse postavlja v vrsto za tabo. To preprosto ni prav do drugih; da ima pred njimi prednost človek, ki si tega ne zasluži. Ne razumi me narobe, si čisto fantastičen. Vendar sem te videvala tako malo, tako zelo malo, da se res čudim nad sabo, da te hočem imeti zraven po vsemu, kar se mi je dogajalo zadnja dva meseca.

Torej; če bi se vprašala kaj mi pomeniš, bi si na koncu odgovorila, da zelo veliko… nekaj. Ti si moj smeh, moje pivo, moja izgubljena igra pikada. Si moj narejen izpit in razlog, da si upam obleči kratko kiklo na vpis ocene. Si moja sapa, ko kaj razlagam, si moja pobuda, da izgubim nekaj kil. Si moja dohodnina, ki zavoljo tebe skoraj ne pojenja. Si tuj stisk moje roke in ideja, da to napišem. Si moja rdečelasa obsedenost. Si moj prikriti večerni in jutranji jok, o katerem sem zdaj prvič spregovorila. Zaradi tebe ugotavljam, da se moram popolnoma spremeniti, da preveč težim ljudem s svojimi neskončnimi razpravami o državni oblasti, davčni upravi in o sebi kot prihodnji predsednici Evrope. Si moja ovratnica, ki sem jo danes zjutraj poiskala v sobi, da si jo spet nadanem, ker greš danes domov, in se ne boš spomnil na to, da ti jo moram vrniti.

 Ti si mi najbolj nenavaden človek, kar sem jih kdaj spoznala, edini, čigar žalitev ne sprejmem kot žalitve, ampak kot opozarjanje na moje napake. In si edini, ki na moje obupane, žalostne in napol proseče izpade reagiraš z ‘Ni panike.. te čist razumem.’ In si vseeno toleranten, me prenašaš in kažeš naklonjenost na svoj način.

To si mi ti. In ker jaz tebi nisem več niti polovica vsega tega, sem žalostna.

Gledala sm tv, pa prije mimo Jursa in mi rece, da mi gre vedno bl na slabs. Odvrnila sem ji, da sm ze vs cs na istem.

Sej sm res vs cs na istem. Inocente de ti pac gledam odkar se je zacela, ni nc bl slabo is mano.

check it out

iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

to je tok srckan, da ti je ze slabo

vec na: www.cuteoverload.com

Odkar me je štajerc skenslu, sem bistveno boljše volje. To je čudn in to men in njemu. Prej sm bla vedno zamorjena, ker sm ga ful mal vidla, zdj pa ga vidm isto velik, sam sem vedno zadovoljna do maximuma.

Bogi, najbrš ma filing, da mi je grenil življenje.

Ah, se ne sekeram.

… and they say rap promotes violence.
Of course it does.
We’re the reason why the kids are taking gunz to school.
Blame it on us.
(Onyx, Gun Clap Music)

Dobre, seveda. Dnevu, polnemu depresije (sreda), je sledil dan, poln pozitivnih presenečenj. Najprej sem okoli poldneva šla pogledat na internet rezultate ispita. Teorija organizacije. Vsak, ki je kdaj imel ta predmet, vam lahko pove o njegovi veličastni obupnosti.

Ispit sem naredila s 6. Najbolj neverjetno narejen ispit, glede na to, da o vprašanjih na listu nisem imela niti najmanjšega pojma. Slavim in častim te, filozofija v meni.

Potem sem šla na fax, imela drug ispit. Na čiku pred ispitom sem klicala Nežo. Rekla sem ji:

‘’Pričakujem še dve dobri stvari danes. Če se prva zgodi, se bo druga sigurno. Ispit sem naredila, zdaj čakam dohodnino.'’

‘’Kaj pa je tretja stvar?'’ me je zvedavo vprašala.

Zasmejala sem se. ‘’Klic.'’

‘’Ah kje stara tega nauš dožvela, nau klicu, zakaj pa bi?!'’

‘’Ker je tak dan.'’

Na sledeč ispit so dali najlažji tri vprašanja, dvom, da ga ne bom naredila pa obstaja, ker se mi zdi, da sem totalno zablodla. Na organizaciji je to kul, kle pa ne verjamem.

Po ispitu sem odskakljana na bankomat. Iz čiste radovednosti. Bankomat je bil od neke druge banke, ne od NLB-ja, zato je trdil, da mi ne more pokazati stanja. Kar tako, zaradi vsega lepega, sem vtipkala, da naj mi da čuka.

In čuk se je pojavil.

Pa sem klicala Nežo.

‘’A greva na kavo?'’

Neverjeten občutek, da greš na kavo in si jo dejansko plačaš sam. V zadnjega pol leta se mi je to zgodilo naravnost trikrat.

In da je bil dan popoln - ob pol sedmih zvečer sem dobila tisti željeni in hkrati nepričakovani, neverjeteni, nemogoči in ogabno perfekcionirani klic.

Ah ja. En dan grozen, naslednji dan super. Mogoče pa ni vse tako črno, kot zgleda.

Namesto 19xxxx sit krvi, znoja, gnoja itd. so mi svinje utrgale 36% in dobim nazaj samo 12xxxx sit.

Država: jebi se. Nikol več ti ne dam gnarja.

TADAAAAAAm!

Dans grem prej is sihta, da za zihr ujamm banko.

Counter: davčna uprava is vračilom keša zamuja 1 mesec in 21 dni.

Ja, oni. In to moji. Ot fusbala. Mislm sej vse okej kul in uredu sam AU. Js - krava - sm lepo se šla fusbal dober tedn nazaj v nedeljo. Dabest, res. Opazla sm, da se ful bolš počutm, če špilam. No skratka, šla sm se fusbal in je blo ful fajn.

Do naslednjega jutra.

Ceu tedn sem stokala in jokala od bolećin. Nato so pa se umirile, rahlo rahlo. V petk sm si rekla juhej, pejmo fusbal!

In zaj trpim, oh kako trpim.

Nadaljevanje, ko pridem domov. Morm neki koperat.