The depths of ma mind

Da! Strah me je, tresem se, slišim čudne zvoke, ki prihajajo iz omar! Računalniki šklopočejo očitajoče in žalostno kot odziv na vrane, ki se podijo po vrtu. Vrata na teraso do odprta, bojim se, kaj se mi utegne priplaziti za hrbet. TV je prižgan na ves glas, da imam občutek, da nisem tako sama, tako zelo sama…

Če bi imela tipa, bi ga povabila na obisk iz strahu, ne iz želje, da bi ga videla. Pa ga nimam, zato sem še bolj sama.

Bojim se te, samota. Vedno, ko me obiščeš, se tresem tako, da celulit izginja v kilah na minuto iz mojega telesa. Tista dva košča čokolade, ki sem si ju privoščila po kosilu kot posladek, sta izpuhtela v zrak v 10ih minutah, odkar sem doma. Tako vsaj ne bom spet slišala, da ’se mi vid, da sem ju pojedla’, kar sem slišala eno uro nazaj.

Hallmark nima več poučnih, življenjskih in resničnih zgodb. Vrtijo grozljivke.

Prepih je zaprl vrata na teraso. Morda se je pa kdo uspel pretihotapiti v hišo pred tem. Nekdo poleg sršena, ki mi skače po ekranu ves navdušen nad grafiko in velikostjo monitorja.

Bojim se, bokmipomagi!

Evo fotra, pršu is tenisa. Zakon. Torej kaj sm hotla povedat?