The depths of ma mind

zgodba gre pa tkole.

sedimo za mizo na ‘vrtu’ pred Kriglom (cesta na brdo pr banki). vasko, velenca in jas. zasliš se mjavkanje, ki spreobrne našo pozornost od kadilcev v državnem zboru (sledi v naslednjem postu). ker nikjer ni videti živali, logično sklepamo, da gre za skrito kamero. debata gre naprej v smeri vere, vendar se mjavkanje še nadaljuje. vasko se odloči, da je vir glasov pod lesom (’vrtom’). medve mu kimava. mjavkanje je žalostno.

vasko v vsej svoji dobroti in mehkobi srca skoči čez ograjo in vrže uč pod les. vidi mačka.

”maček je,” nama pove. vzklikneva od presenečenja.

”mejhn je,” doda.

pa sem poskočila čez ograjo še jas. in res je bil mačk.

naj samo informativno vsem razodanem, da mačk ne prenesem. razn ene izjeme z imenom Lojze, ki je iskala pomoč okol naše bajte in sm ga futrala in negovala en tedn, dokler mu nism našla doma. lepo, dolgodlako sivo bitje. in lačno. ampak to je edina izjema.

očitno ne.

muc je bil navadn, tak tipičn mačk pač. ampak mejhn in žalosten. pa sem poskočila okoli vrta na konec, kjer se je skrival in ga vabila na zrak, vasko in velenca pa sta zavzeto opazovala napeto dogajanje čez ograjo. naša zavzetost je pritegnila pozornost kelnarce, ki je poskočila in prinesla krožnik z mlekom.

”pij mačk alo majketi,” sem mu dopovedovala, pa je vseeno trajalo 10 minut, da sm ga prepričala, da sm frendica.

”ej js sm tvoj frend mačk nafutri se alo,” sem bila hitro obupana.

pa je šu jest. shiran je totalno. zasmilu se je vsem razen men k sm hardkor glede mačkov.

”kvaje,” sm ga nadrla.

pa me je samo gledal nazaj. pol sva se pa zmenla, da bo mal jedu še, js pa grem na en čik. pa sm šla. vasko pa velenca sta se že začenjala nasmihat. vesta, kako sovražm mačke.

pa je bitje začelo spet mjavkat takoj, k sm se usedla.

”kajespet jao,” sem popenla pa se pognala nazaj. ”kaj hočš.”

pa je bil spet tiho. nekši mačk pač. pa se je spet začeu napajat z mlekom. vasko je pol obupu in šou domov, medve sva pa še ostale in klicale folk, če gdo nuca mačka. seveda ga nuben ne. kaj pa zdej.

pa sem pokleknla zravn njega pa ga gledala. totalno shiran, to je tko k vid otroka v afriki k je shujšan pa te srce zaboli. evo. ampak ne maram mačk.

pol je pa bitje šlo mal stran na sprehod in vedno prlaufalo nazaj do mene, k ga je kej prestrašl, in se skrilo za moj hrbet. ja, dojeu je, da sm frend. pa sva tko tm bla neki časa, velenca se je pa ukvarjala z zaskrbljenim gostom, k je sumljivo pogledovov najine torbice in skrbel, da bojo izginle in da joj kaj jih puščava na mizi. midva z mačkom pa sva bla tiho tko v simbiozi.

predstavi sta se prdružla dva frocka, k sta glih šla iz šole. navdušena fantka sta gledala mačko od daleč kao LEJ MAČKA. ja, mačk je, uuuu.

z mačkov sva se nato začela sporazumevati. poznou je že moje srebrne nohte in če sm mu jih pokazala je pršu zravn. z velenco sva šle za najino mizo pa je spet mjavku. pa sva odignorirale, a ne za dolgo, ker je primjavku do tal pod najino mizo.

”zasleduje naju!” sem popenila. mačk preklet.

pa sm šla spet nazaj na njegov konc in je bil srečno zadovoljen, dubu še en krožniček mleka in veselo se basu, razskovov najini kolesi pa tak. pol sva pa šle.

velenca mi je rekla: ”ne glej nazaj.”

in res nism, ker bi me pol avto lah zbiu. kaj je zdej s tem mucom, ne vem. zvečer grem spet ke, če bo še tm. ime mu je Genovef.