The depths of ma mind

Deloma je že, deloma pa še bo, ko bo sestrica Urška vzela v roke škarje (take, take ali - boknedaj - take). Zaenkrat vztrajam na dveh do štirih čopih sfukanih in ubogih las, ki so sveže pobarvani z nekakšno imitacijo barve. Gre namreč za kano, ki je presenetljivo dobro ne samo prekrila narastek, ki je bil že rahlo obupno grd, pač pa tudi dala nov lesket mojim fensi laskom. Sej gre, baretko (mam črno, ijej) se pač nosi drugače. Vztrajam na temu, da se jo nosi postrani, če mam pa čopke pam to PAČ ni mogoče.

In kaj me je vzpodbudilo k pisanju tega.

1. Ker so mi lasje druga najpomembnejša vizualna stvar.
2. Ker se sestrice Urške in njenih škarij vedno rahlo bojim (beri: R A H L O)
3. Ker sem včeraj nekoga srečala.

Mogoče je tretja točka glavni razlog. Ta nekdo, ki sem ga srečala (naj ostane njegova identiteta neznana), je namreč pohvalil moje čopke. Da me naredijo mladostno, so bile njegove besede. Seveda to nima nikakršnega večjega pomena - razen seveda v primeru, da je bila izjava izrečena v nesproščenem stanju. To je tisto, sej vsi vemo, neprijetna tišina, ki nastopi, ko nekoga (nekoga kočljivega in pomembnega v življenju) srečaš po dolgem času v treznem stanju in sploh po dolgem času in ne veš kako bi se obnašal. Skrbi me, ker sem se na peti obrnila, rekla, da naj se ima lepo, in šla. Nekoč sem bila ponosna nase, ker sem se v takih situacijah dejansko znala obnašati normalno. Včeraj sem ugotovila, da se ne znam več. In to mi ni v ponos. Osebek je bil zmeden, ni vedel, kako naj reagira. Mogoče bi ga mogla v bližnji prihodnosti povabiti na kakšno pivo/dve/tri.

Res super post, ni kej.

Plejlista: The Chemical Brothers - Discography (bliža se poletje + The Streets izdajo album šele naslednji teden)

Sej je blo fajn, nivrag. Smo se kr lepo zabaval, počutila sem se ekstremno KUL, ker sm sedela na afterpartyju na Metelkovi zravn Kaučičev, k sta zvezde. Ful taf. Pa Juš se je vs čs sprehajo, ker je rihtu musko. Vsi ostali so bli pa v drugm kotu, nadvse nepremični in zato nezanimivi. Je blo dost smeha, ja. Film je bil pa mal spremenjen - razliko sm opazla zto, ker sm ga pač že 5krat prej gledala. Pa tut Nini je blo všeč, je rekla, da ji je blo. Razn, če se je lagala! Kdor je zamudo, naj hitr poskoči danes v kino Dvor. Vredno 800 tolarjev, I must say. Čeprou sm bla na guestlisti ahahahaha!

Blutvajnšpricaaaaaaaaaaaaar aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

p.s.- domov grede sem se držala svojega sklepa o celulitu. Upam, da hitra hoja pomaga. Rekordnih 20 minut is Metelkove domu. Peš. Matr. Kmal bom lahko šla is bajkom do koseškega bajerja. Čebobokdau.

Sonček jeeeeeeeeee! Končno pomlad. Kao. Sicer sem ugotovila, da jas sama ne priznavam letnih časov kot sta pomlad in jesen. Da sta bullshit. V mojem svetu obstajata samo zima in poletje. Hehe. In zdej je poletje. Ful toplo. In še sezono bajka sem otprla v sredo, tko da spet v akcijo proti celulitu s kolesarjenjem naprej do morja! Počutm se ful dabest, čeprou taprvič, ko sem šla na bajk, sem šla samo do pošte na viču oddt dohodnino (in to NE zadn dan), kar je 5 minut vožnje - in mene so začele bolet noge. OmFg! Sem si rekla, da sm krava in da takoj kondicijo. Tko da grem zdej počas vn na sončka is bajkam nabirat kondicijo! Al neki! Do Glinščice bom pa že zmogla, mogoče celo do biološkega faxa! Koseški bajer je zaenkrat mal previsok cilj. No, upanje ostaja. Srečno sončkanje, drago ljüdstvo!