The depths of ma mind

Na tako razočarajoče razmišljanje me je pred meseci napeljal naš dragi prijatelj Domn. Namreč pogovor je stekel v smer njegovega mlajšega bratca, ki guli klopi kot bruc FRI-ja. Domn pravi, da ‘v njegovih letih nism niti slučajno tok znou programerat kokr zna tamau.’ Pa sem mu porekla nazaj, da ‘ja halo sej nisi odrašču tok is tehnologijo kokr je on ane.’ Pa je Domn pametno prikimal, strinjajoč se z mojo utemeljitvijo, jas pa sem se zagnala v razmišljanje o našemu predragemu geekizmu, za katerega trdim - in vedno bom trdila - da je preživela stvar.
Pa sem zadevo resno dala v predalček možganov, kjer piše premisliti - material, kjer je čakala nekaj tednov. Nato pa sem začela opazovati svojega 3,5 letnega nečaka Andraža za računalnikom.

1. Mali pozna osnove Windowsov. Ve, kaj se odpre, če klikne start, ve, kakšne ikone imata IE in Mozilla.
2. Ve, kako se IE in Mozilla uporabljata; kaj je box za text, kaj so gumbi, ki zadevo poženejo naprej.
3. Igra online špile za otroke; ve, kako se z njimi upravlja, ve kje je start in kje je cilj, sam si igre naštima in zamenja, ko se naveliča. Zraven vriska in vzklika, češ: poglej, ka sem nareo! kok sm kul! Pa nenadoma opaziš, da riše v Photoshopu.

Pa se je zadeva obrnila nekako nepričakovano zanimivo. Kadar sem kasneje sedela z njim za računalnikom, sem se počutila, kot da sem totaln retard in on streniran v učenju idiotov. Domnove besede so zaplavale po mojih možganskih valovih in začela sem se počutiti zakompleksano ob Andražu. Hudiča, kako tamau tok zna!

In šlo je še na huje. Včeraj se je namreč mali Andražek usedel za računalnik in začel igrati Trackmania Nations.

V tretjem poizkusu je podrl Nadeotov (tisti, ki je špil nareo) rekord na eni začetnih prog.

S tem je premagal oba moja bratca ter njujine rekorde. Jaz pa Nadeotovih rekordov še nisem uspela podreti, ker špilam šele dober teden.
In vse, kar je Andraž nareo, je bilo, da se je… smejal.

In nato sem obupala nad Trackmanio.