The depths of ma mind

danes praznujem:

1. dve leti od narjenga ispita za avto

2. komunizem

3. vstop v EU

kok sm kul. bom pa doma, ker je dež.

Konec EU, izpit - naredla ali pala - je za mano. Konec mukotrpnosti z iskanjem polnilca za mobitel; sem ga danes kupila v Čričku za tričuke. Konec dneva - ne še čist. Konec nočnih mor - niti slučajno. Konec faxa do naslednjega tedna - juhej glede na to, da sem zadnja dva dneva bila tam po 12 ur/dan. Mogoče grem celo na morje v nedeljo zaprvimaj!

clip: (avtor: kobra)
danes dan je za zabavo,
lestrik si sposodi kravo
saj je danes prvi maj!
jutri dal jo bo nazaj

gor na rožnik kravo jaha
zravn pa zzavesam maha
da se vid ga dol v rožno
mati maha mu otožno

‘’daj zavese brž nazaj!'’
‘’mati, saj je prvi maj! ‘’

ta post je mal smešn. smej se.

AHAHHAHHAHAHHAHAHHAHAHHAAHHAHAHH

dans ma bratec fet rojsn dan. čestitke in sreča in neugnana radost in jedl bomo meso na žaru! smo mu kupil supr darilo, sam ker mu ga še nismo dal, ne smem napisat kaj. lahko pa povem, da sva mu is sestrico že dan/dva poprej podarile supr dva tulipana, ukradena is tivolja. in je bil fulveseu! upam da bo tut k dubi tole darilo. ker je res supr primerno zanjga! haha!
JUHEJ! osenajbolš pa nečnajslapš!

Ja, vem. Dolg nisem pisala bloga. Kriva sem, priznam. Sicer nisem namerno pozabila, ampak pozabila sem vseeno. Se potresam s pepelom.

A razlog za mojo nenadno odsotnost je pristen in resničen in boknasobvaruj neprijeten. Prejšnji teden sem namreč izvedela, da imam tole prihajajočo sredo ispit. In to iz predmeta Temelji Evropske unije. Še pomnete, bragi bralci, kakšne probleme sem imela s seminarsko? Jas pomnim predobro, ker seminarska še vedno ni končana. In zdaj še ispit!

Ampak Katra se je seveda takoj podkurla, da bo ispit naredla. Torej kaj naj. Najprej gradivo. Pa si sprintam takoznano Evropo v 12ih poglavjih, neko lušno čtivce, narejeno za ljudi vseh starosti z namenom, da jih seznani o EU. Res lušno čtivce, tako za lahko noč. Poslala mi ga je kolegica is faxa, rekoč, da če se is tega naučim, pišem ispit 10. A meni to ni šlo v račun, spomnila sem se namreč prvega predavanja, ko so bile besede tistega goveda pred tablo naslednje: hmau boste ugotovil, da obstaja neka fajn zadeva, imenovana Evropa v 12ih poglavjih.  No, da vam prišparam čas - to NI to, kar morte znt. Torej kaj naj zdaj? Kolegice iz faxa mi tega niso verjele, ker so že na prvem predavanju zvesto spale. In one se bodo učile iz tega. Kaj pa jas, ki vem, da to NI to?

Katra pa - nebodilena -  spodbode Mocilo. Na internet je namreč to govedo dalo slajde, da se kao iz njih učimo. Pa si rečem - si jih bom pa sprintala in se iz njih učila, kajne! Ideja je super. Prvi problem se pa je pojavil dokaj hitro.

Namreč zadeva je bila v .pdf formatu, readonly file, 340 slajdov z modrim ozadjem. Kdo bo pa financiral barve za našega ubogega lasrčka? Torej to ne bo šlo. Najprej sem seveda še zagonila tri ure svojega življenja z raziskovanjem Adobe readerja, če se morda le kje skriva kaj takega kot AMMMM da mi naredi layerje. Pa seveda se kaj takega ne skriva.

Pa sem spodbodla s komolcem in jokajočim pogledom svojega mlajšega bratca, ki je kaj hitro rekel: neo šlo to. Pa sem se razjokala. Potem pa BLING ideja! COPY TEXT! Yea. Skopiram. Word. In dvojnost besed! Dejansko se je vsaka beseda podvojila. Obupam, tega je preveč.

Pa v joku razodanem kolegu iz Brda moj problem. Z veseljem se je posvetil težavi (ko sva končno uspela prenesti fajl na njegov komp, ker ne morem pošiljat is mIRCam, nenadoma pa je crknu tut msn, mejl pa je traju stolet) in mi čez nekaj ur poslal rezultat: program, imenovam .pdf to word converter. Vzklikajoče sem ga zagnala - zdej pa bo! Pa ni blo. Res je konvrtu, to je. Ampak so besede v wordu bila vsaka slika zase (in ne text) in dvojnost je bila rahlo neberljiva.

Sem šla ven, se bom že potolažila. In sem se - naš domn je namreč rekel, da to pa bo on tudi vrgu uč, morda kej odkrije. Sestrica se je spomnila še na prastaro recognito, pa sem si rekla HUDIČA neki pa bo.

Naslednji dan sem mu poslala en fajl. V Adobe readerju ga je preprosto shranil kot text. In zadeva je postala - sicer zmeden - text. Ugotovim, da tega nisem sama odkrila, ker mam tastr reader. Da v njemu še ni opcije ‘shrani kot .doc dokument, preden zgubiš živce’.

Uredim dobljen text, vzame mi pol ure časa. Odločim se, da bom raje vseh 340 slajdov prepisala na roko. Mislim, da izgubljam zaupanje v računalnik.

Sem na temi številka 8, vsega skupaj jih je 11. Izpit je v sredo. Če bom do srede vse prepisala, sem KUL.

Prejle sem si naredila sendviče. Imam namreč prav poseben način sendvičev, ki sem ga dopolnila zadnjič

Recept: rabimo dva kosa toasta. Nanju namažemo maslo, čezenj polijemo kečap (delno pekoč) in potresemo narezkan česen. Potem namečemo par kosov salame (nima veze, kakšna je, najbolj dobrodošel je seveda pršut) in dva različna sira v trakcih. Sir razporedimo pravokotno inv nadstropjih. Čez potresemo malce origana. Sendviča damo v mašino za delat tople sendviče, ampak na un nastavk, da plošča ne pritiska dobesedno na sendviče, ampak jih peče iz rahle razdalje. Čakamo 10 - 15 minut oz. do takrat, ko je namesto sira nekša balonasta rumena tvorba. Sendviča vzamemo iz pekača. Nato vzamemo krožnik in ju damo nanj. Potem sledi na vsakega velika žlica kisle smetane, čez pa prav posebna vrsta čilija (znamka Tina). In je pripravljeno.

V teh sendvičih sem uživala do pred desetimi minutami, ker sem prijela ostanek sendviča v roke in ugriznila, medtem pa se je iz sendviča začel zlivati kečap po moji dlani. Ker sira PAČ nisem hotela izpljuniti, sem ga grickala, da bi čimprej pretrgala kos in pobrisala kečap iz dlani, medtem pa trpela neznanske pekočine.

Na dlani se mi že delajo mehurji. Ampak konec koncev - sendvič jih je bil vreden.

Seveda, če si genialec kot sem jas, si izbereš za seminarsko nalogo za predmet Temelji Evropske unije najbolj zafukan naslov. Pač, gospodična tečna asistenka je rekla, da si izberemo KARKOLI, samo da je na področju EU in da se je dogajalo od februarja do aprila. In Katra, ne bodi lena, je nabirala material dober teden (seveda na internetu), da bi napisala res DOBRO seminarsko. Pa se je zafukala že takoj.

Seminarska naj bi bila dolga samo 4 strani. Kaj naj počnem is 30imi stranmi materiala?!

Material je biu napačen. Nisem upoštevala datumov.

Nato sem zamenjala naslov iz EU in droge v EU in piratstvo. Fantastična sta oba naslova, ane. Za polupčkat.

Piratstvo. Super. Zbirala sem material spet dober teden.

Spet fouš material, nism upoštevala datumov.

Se obtožim, da sem krava.

Si kravavost priznam.

Se lotim znova. Zberem 4 strani zrihtanega texta, vpletem Microsoft, ker o piratstvu pač ni online skoraj ničesar, kar bi mi koristilo, in zadeva rešena.

Nov problem. Povezava EU - Microsoft - piratstvo je kakšna?!

Znorim.

Požrem nekaj persenov.

Napletem nekšo zgodbico. Sej asistentka ne bo vedla za kaj se gre. K glih dela doktorat iz EU. Nima pojma, kaj počnejo. ZMAGA!

Me predragi debeli bratec nadere:

‘’Kako o piratstvu nimaš nč?! Zdej se velke zadeve dogajajo, glih prejšn tedn so sesul nek server od eMule.'’

Obupam, začnem igrat Trackmanio. Kurčev dan, bo jutri bolje.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi te vprašala, če si še vedno istega mnenja. Če se ti zdi taka situacija rešitev. Če se ti zdi primerno, da se počutim grozno. Če se ti zdi fer, da trpim. Če bi bil sedaj zraven mene, bi te gledala. Opazovala. Še vedno si isti, isti nasmeh. Prikrita samota. Nerazumevanje. Poznan gib, poteza. Predvidljivost.

Če bi bil zdajzraven mene, bi ti povedala, da se zdaj začenjam strinjati. Da si imel prvotno prav, da sem se motila jaz. Povedala bi ti, kaj vse na tebi me je motilo in kaj me je motilo na sebi. Razodela bi ti misli, ki so me obhajale takrat, in misli, ki me obhajajo zdaj. Če bi bil zdaj zraven mene, bi uvidel razliko. Mogoče bi ti zaradi razlike v mojem razmišljanju postalo žal. Mogoče sem se spremenila tako, da ti bolj ugajam takšna. Mogoče bi pa se zavedel, da si me uničil, da si uničil tisto mojo samostojnost, ki je bila tako zelo edinstvena.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi se ti zjokala pred očmi. Tako, da bi videl, kako sem takrat jokala. Da bi čutil bolečino z mano. Prisiljeno. Opazovala bi te, če trpiš. Če ti je hudo. Če sploh jemlješ moje solze resno. Morda bi se ti zdele smešne in neumesne. Morda izsiljevanje.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi kričala. Na ves glas, tako, da bi slišali vsi. Kakšna svinja si, kako sem zate vse bila pripravljena dati in da sem finalno to tudi naredila. Da tega nisi ne cenil ne vračal. Da sem jezna. Vem, da bi bil prestrašen, ker me take nisi bil vajen. Histerije ne poznaš. Mogoče bi se nasmihal, tako navihano. Neveroč v moje besede, v moj performans. Igram, vedno sem igrala. Smeh.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi te udarila. Nekaj deset krepkih šamarjev, da bi ti zvonilo po možganih. Sproščujoče. Najbrž bi se branil, morda nastavljal roki, da bi prestregli udarce, a vrnil mi ne bi. Nikoli nisi bil sposoben storiti karkoli hudega na fizičen način. Vedno samo psihično.

Potem bi se usedla zraven tebe in ti razložila, zakaj sem to naredila. Da sem ti hotela pokazati, kaj pomeni beseda bolečina, ker njenega pomena ne veš. Če bi bil sedaj zraven mene, bi vedel. In nikoli, nikoli več ne bi storil iste napake.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi te imela rada. V vsej neskončnosti vsakdana.

Na tako razočarajoče razmišljanje me je pred meseci napeljal naš dragi prijatelj Domn. Namreč pogovor je stekel v smer njegovega mlajšega bratca, ki guli klopi kot bruc FRI-ja. Domn pravi, da ‘v njegovih letih nism niti slučajno tok znou programerat kokr zna tamau.’ Pa sem mu porekla nazaj, da ‘ja halo sej nisi odrašču tok is tehnologijo kokr je on ane.’ Pa je Domn pametno prikimal, strinjajoč se z mojo utemeljitvijo, jas pa sem se zagnala v razmišljanje o našemu predragemu geekizmu, za katerega trdim - in vedno bom trdila - da je preživela stvar.
Pa sem zadevo resno dala v predalček možganov, kjer piše premisliti - material, kjer je čakala nekaj tednov. Nato pa sem začela opazovati svojega 3,5 letnega nečaka Andraža za računalnikom.

1. Mali pozna osnove Windowsov. Ve, kaj se odpre, če klikne start, ve, kakšne ikone imata IE in Mozilla.
2. Ve, kako se IE in Mozilla uporabljata; kaj je box za text, kaj so gumbi, ki zadevo poženejo naprej.
3. Igra online špile za otroke; ve, kako se z njimi upravlja, ve kje je start in kje je cilj, sam si igre naštima in zamenja, ko se naveliča. Zraven vriska in vzklika, češ: poglej, ka sem nareo! kok sm kul! Pa nenadoma opaziš, da riše v Photoshopu.

Pa se je zadeva obrnila nekako nepričakovano zanimivo. Kadar sem kasneje sedela z njim za računalnikom, sem se počutila, kot da sem totaln retard in on streniran v učenju idiotov. Domnove besede so zaplavale po mojih možganskih valovih in začela sem se počutiti zakompleksano ob Andražu. Hudiča, kako tamau tok zna!

In šlo je še na huje. Včeraj se je namreč mali Andražek usedel za računalnik in začel igrati Trackmania Nations.

V tretjem poizkusu je podrl Nadeotov (tisti, ki je špil nareo) rekord na eni začetnih prog.

S tem je premagal oba moja bratca ter njujine rekorde. Jaz pa Nadeotovih rekordov še nisem uspela podreti, ker špilam šele dober teden.
In vse, kar je Andraž nareo, je bilo, da se je… smejal.

In nato sem obupala nad Trackmanio.