The depths of ma mind

oh kaj se mi je zgodil. januarja mene klice bratec (tisti bratec, ki bloga se nima) in mi rece: katra dividende mas! in jaz zacnem poskakovati naprej po levi, nato pa se po desni nogi. kes! gnar! supr! in hitro stecem na bankomat v studentsko naselje rozna dolina. vstavim kartico, vtipkam kodo. tistega bankomata ne maram, nikoli ga nisem, ampak je edini bankomat v rozni dolini, zato nisem imela izbire. namrec; je zelo sumljive narave. mojih bancnih kartic noce zaznavat. in tokrat je kartico dejansko zaznal, bila sem se bolj srecna. ampak. pol mi pa rece: kartica je neveljavna. popenim. in, ko ugotovim, da jo je zravn se pojedu, znorim in zacnem brcati. kje je kes? kje je gnar? kje je moja nebrzdana radost? ni, ni, ni! zacnem pretakati solze gorja.

potem pa na to popolnoma pozabim, mislec - ko bodo kartico nasl, mi bojo na dom poslal sporocilo, da so jo nasl in naj jo prijem iskat. minila sta dva meseca.

vceri potem sestrica porece bio in mikro zur asap katra! pa razmislam, kje naj dobim kes, ker sm totalno broke. razmislam. moja kartica ma 40k minusa. razmisljam dalje. pa se spomnm - na drugi kartici je pa kes ot dividend! veselo poskocim. ajde sestrica, greve na banko. ampak problemi so sele sledili.

• najprej cakava 15 minut v vrsti, da una bejba pove, da moje kartice sploh NIMAJO in mi ne verjame, da mi jo je pogoltnu bankomat

• ugotovim, da lahko dvignem kes USEN, ker je to moja maticna banka

• zvem, da je crknu centraln sistem in da kesa ne morjo dt

• cakam, da ga popravjo

• prijm na vrsto

• ugotovim, da mam gor mn kesa, kokr sm misnla, da ga mam

• koncno dobim gnar

• zaprem racun - neute me jebal cuj

• grem na bio mikro zur

ja. tako je bilo.

vceri je bil prou posebn dan. katra je sla zurat, kar se zadnje case pac ne dogaja pogosto. in kam je sla? v tutankamona. moja sestrica (ki zaenkrat se nima bloga in zato ne morm dat linka) je namrec biologinja in zavzeto hodi na zure svojga faxa. ce upostevamo, da je vceri imel zur tut moj fax, se vprasamo, kaj sem pocela na zuru biologov in mikrobiologov in zakaj nisem bila na zuru upravne fakultete.
razlogi so bili sledeci:

a. zur nasga faxa je bil v feat. s pravno fakulteto. z njimi pac nocem imeti vec nobenega kontakta. glede na to, da sem ob izpisu iz prava stala na stengah in gledala to oderusko, nesramno in neclovesko stavbo in pod vplivom ciste srece z blaznim nasmehom na obrazu pokazala fakica, ter se iskrivo obrnila in odsla, si lahko predstavljate, kaksna so moja custva do pravnikov in pravne fakultete.

b. zur nasga faxa je bil v bakusu. omFg. vedno mamo tam zure. posledicno nisem sla se na nobenega. kot prvo je tm tako fensi okolje, da se pocutm iskreno nedomace in nedobrodoslo, in kot drugo - per redcjo z vodo in se nabijejo ceno v vrtoglave visave. gab in stud. upor. bljak.

c. do zdaj sem bila na kar lepem stevilu bioloskih zurov in, moram poudariti, so mi biologi prirasli k srcu, ker so se obnasal ful prjazno in kokr sej si dobrodosla, ceprou nisi is tega faxa. neki casa sem bla celo aktivna na njihovem forumu, kjer so me tudi skoraj vsi lepo sprejeli in se jim nism zdela vsiljivka.

d. v pondelk zvecer sm bla z taisto sestrico v kriglu, kjer so mel sestank DSB-jevci, pa mi je en decko padu mal v ocke. pa sem sla na bioloski zur upajoce, da ga spet vidm. in sem tut ga! vidla.

imela sem se faaaajn. res. samo bi se pa rada javno pritozla zarat muske. goveja muska na tehno podlago? okej sej vem da ste biologi in vse ampak SORI NO! ja, dragi bivsi sodelavc is telekoma, ki si bil zadolzen za musko. pritozujem se!

aja decko ki si mejhn in suh in si bil v kriglu mal prbasan - js sm tista, ke te je bulla ucer na zuru tisto urco, k si bil not. vem, da ti je slo na jetra, a jebiga

ne, ta post ni napisan zato, da se bom delala pametno. na tem podrocju mi manjka malo prevec znanja, da bi se delala geekinjo - upam, da se tega vsi bralci zavedajo. zadnjic naprimer (vceraj, ce sm iskrena) sem podivjala, ker se mi na blogu niso pokazale slikce. takoj sem zamorila bratcu na msnju. kaj je tobonet nareo, da jas ne vijim slikc. svije. ampak kaj hitro sem ugotovila, da tobonet ni kriv, da moj bratec nima nic pri temu in da celotna krivda pripada izkljucno MENI. kajti krava, kot sem, sem uspela v wordpressu zrisat vse slikce in se zato VALDA na blogu niso vidne. govedo.

no, prvotni namen tega posta je pa naslednji: opazam razliko pri blogu, ce ga odpres z IE ali pa pac z Mozillo. in rada bi opozorila na to, ceprav imate najbrz itak vsi ze Firefox in se boste ob temu postu smejal kao a kdo se sploh uporablja IE ahahah keri zaostali, ceprou glede na TO, da mam js veselo Mozillo sele teden in pol, se z vami pac ne bom smejala. in zakaj sele teden in pol? ker PAC moj bratec trdi, da moj stari kompjutr ni dost mocn za:

1. winamp

2. MSN messenger

3. Firefox

4. Avast

5. Paint Shop Pro 1.0

pa sem se znasla. imam winamp 2.7, Antivirus in Paint.

no spremebe v blogu pa so samo to, da vcasih vmes med vrsticami neki kao pise v IE v Mozilli pa pac ne. to je vse, kar sem hotela s tem postom sploh povedati.

posvečeno moji bivši najboljši kolegici. če bo sploh kdaj pogledala blog in videla, da je postala bivša kolegica. žalost, nesreča. napisano danes.

Read more on Daj mi moč!!

Tkole. Reciteral so moj komad BUM in sem bla mal zgrozena, ker izmed vseh del se jim je zdel ta najboljsi, ceprou nadvse OCITNO ni in ga na vsakem koraku premaga vsaj Skrij se, ce ne se ker drug. Ampak OKEJ, oni so izberal. Sem bla vesela, da so mene zbral in se vedno sem, da ne bo pomote. Ampak BUM?!? Vprasam se in vprasam vas.

One! JA! Glasijo se pa takole:

Naš predragi klub MKDSP zopet (!) prireja literarni večer! Tako je, postajamo zelo jako organizirani in popularni in obeta se nam denar in bogastvo in slava! No, v bistvu ne, in to pravzaprav naš cilj sploh ni, ampak VSEENO! Skratka, na ta večer bomo gostili gostjo (do sedaj smo gostili dva gosta, oba Aleša, Debeljaka in Čara) in ona je: Vesna Milek in predstavljala bo roman Če, njeno zadnje delo. Superbravo!

V drugem delu večera bomo oder zopet prevzeli MI. Kdo ta ‘MI’ smo, pa še ne vemo. Vsekakor MKDSP-jevsi, častinslavanam.

Večer BO, in to 22.3.2006 na sedežu DSP-ja na Tomšičevi 12. Začetek ob 20ih, konec okoli 22ih. Vinček bo, dobra družba tudi, na sok pa tudi računamo. Dobrodošli vsi, ki vas to zanimlje! Srečno!

Vsak posameznik, ki me spozna na novo, ali pa pač stari znanec, me vedno znova vpraša eno in isto vprašanje. Nikoli se nihče ne naveliča, vedno vprašajo isto. Ampak gre samo za vprašanje; ne zanima jih odgovor. Ampak tako je, zaposleni so s svojim življenjem, svojimi problemi in s svojo lastno usodo. Že zaradi postavljenega vprašanja bi morala biti jaz boljše volje, kajti to vprašanje nakaže skrb. Izraža zanimanje. Naznanja pomoč. Ampak kako se odpreš človeku, ki si mu že ničkolikokrat zaupal in ničkolikokrat povedal odgovor? Zakaj ti ljudje ne verjamejo, da se isti občutek brezpomembnosti lahko ponovi? Da se lahko ponavlja pogosto… še preveč pogosto! In ko tridesetič zastavijo vprašanje, jim nakažem odgovor.

Postavljen previsoki cilj. Nedosegljive višave. Sposobnost premajhna. Človek še manjši.

In oči sogovornika se zavrtijo v nesmiselnem obupu; vsakič isto vprašanje pa vsakič isti odgovor. Prvokrat zastavljeno vprašanje je poželo še največ; dobilo je nazoren odgovor, lastnik vprašanja pa je podprl ali pa izpodbil trditev. A ko se vse ponavlja… vsi se naveličajo.

Ni tako, narobe misliš. In sčasoma začnejo nadirati. Nehaj tako razmišljati že, kaj se ne naveličaš istih napak? Probaj živeti brez njih! Ne morem. Ne gre. So del mene. Niso del tebe! To si samo misliš! To je izmišljotina, nastala zaradi prelike obremenitve z rimanjem. Nehaj pisati.

Nehaj pisati.

Nehaj pisati? Zakaj? Kako? Ne razumem. Nočem, to je tisto, kar res znam, tisto, v čemur sem se edino dokazala v življenju!

Krivo je skrbi. Postavljam si previsoke, zame nedosegljive cilje. Prevelik ego.

In, kot vedno, mine čas. Cilj postane dosegljiv ali pa izgine. Spremeni se razdalja med norostjo in normalnostjo. Postane daljša. In zaživeti z novim ciljem je nenadoma nov cilj. Vrteti se v neprelomljivem krogu. Pot je ena in edina, vedno odkrijem nekaj novega, pa čeprav se po njej sprehajam stotič. Na koncu me čaka nov cilj in z njim nova pot do drugega cilja. Gibam se iz enega na drugega; v čemu je poanta? Mnogokateri človek bi že prenehal. Še bolj pogosto pa sploh začel nebi s to potjo. Preveč utrudljiva. Raje živeti normalno, brez obremenitev in trudom. Živeti v raju. Na pot se sploh ne podajo. Ne dosežejo prvega cilja, ne drugega, ne tretjega… so na isti točki in so srečni. Jaz nisem.

Zame ni važna pot, ki jo prehodim. Name vpliva cilj, ki me čaka, konec, ki se mi nasmiha, rekoč; tukaj sem, poišči me! In res, učasih posije kakšen žarek nanj, da ga opazim. Včasih tudi stopim korak nazaj, pa to vendar ni napačno. Podoživljati trenutek. Večno živeti.

In to so moje stopinje po življenju. Začenavši z dejanskimi, majhnimi stopinjami, nato korakci, koraki, dolgi koraki… kmalu bom preskakovala gore.

Ali pa je to pač spet samo prevelik ego.

Kamen se je odtrgal in padel v globino. Obstala sem, prisluškujoč tihemu letu, in čakala pok, da bo zadel tla. Kamen je pa kar padal, padal, padal, kmalu je bil samo pika v globini neskončnih kilometrov preplezane gore. Koliko časa ga je tu nadlegoval zob obdobij in ga tako nakrhal in odlomil, da je poletel, takoj ko sem se ga hotela oprijeti… koliko let je čakal na močan veter, na pospešek, na sapico, na ptiča, ki se bo usedel nanj? Koliko časa je čakal mene? Namenjen je bil meni, samo mene je čakal, da sem ga pahnila v globino… in to s popolnoma nedolžno potezo, ko sem iskala oporo.

V globini bo zadel tla in se razbil na tisoče kamenčkov. Padel bo na pot, po kateri se sprehajajo ljudje, ki zviška gledajo na goro, misleč: ‘’Kup nepotrebnega kamenja, previsok kup, da bi se mu videl vrh. Samo norci bi odšli plezati na ta kup skalovja.'’

In kaj si bo mislil ubogi kamen, razdrobljen na tisoče delcev, ko bo slišal misli ljudi, h katerim je bil namenjen toliko let? Tako si je želel biti med njimi, da je pozabil na ljubezen do svojega okolja. Neuničljiva želja po nečemu teoretičnem boljšem se je spremenila v neskončno muko, v željo po prejšnjem stanju. Objela ga bo žalost in ga ne bo hotela spustiti iz svojega naročja. Hotel bo nazaj na svoje mesto, visoko v gore, kjer plezam jaz, vendar so te želje neuresničljive. Za večno bo ostal v globini, razdrobljen in izgubljen v pritlični veličini. Nikoli več ne bo videl svoje gore.

Ironično.

Jaz bom pa še naprej plezala v višino. Hotela bom doseči vrh tega kupa skalovja, videti tisto, česar še nihče ni videl. In plezala bom in plezala, se praskala ob grobih, ostrih skalah v nevarnosti padca v neskončno globino. In koliko je visoka ta gora? Koliko časa bom plezala, da bom videla razgled z vrha? Več dni? Let? Desetletij, morda celotnih obdobij, novih er? Naj traja kolikor hoče, jaz plezam naprej. Še toliko in toliko prask bom dobila, pa saj imam razkužila s sabo. Ni panike. Plezam gor.

Še večja ironija; morda bom pa ugotovila, da gora ni zame. Da je zame prostor tam na tleh, kjer leži razdrobljen kamen, ki si želi sem gor nazaj. Jaz bom na vrhu, kamen na dnu. Oba sva hotela to doseči, pa bi vseeno zamenjala vloge, ko sva to dosegla.

Živa ironija v sožitju z neživo. Jaz in kamen.