Dragi bralci, spoštovane bralke in preljuba jaz!
Danes sem se po zadovoljivo dolgem času spet vprašala, zakaj ima svet lastnost, da se postavi na glavo v najmanj pričakovanem momentu. Zadovoljivo dolg čas je enak štirim mesecem; nazadnje sem si postavila to vprašanje, ker sem občutila hudo pomanjkanje v življenju. Šlo je za človeka, za katerega sem pričakovala, da bo ves čas ob meni, pa se je pokazalo, da bo ob meni samo kratek čas, ker je psihično nestabilen. Takrat odgovora na to vprašanje nisem našla, povedalo mi ga ni okolje, niso mi ga povedali ljudje, sama si pa nisem odgovorila, ker sem se odgovora bala. Zdaj se ne bojim več.
Svet se postavi na glavo s točno določenim razlogom. Tukaj nima veze nesreča, da bomo vsi vedeli, pri čemu smo. Nesreča je morda samo posledica svetnega preobrata, nikakor pa ne razlog. A zakaj ta razlog nastane? In kaj dejansko se lahko obravnava kot s.c. narobesvet?
Človek v svojem življenju doživlja take in drugačne preobrate, zapomni si večinoma vse, pripoveduje pa dolgoročno samo o pozitivnih. Redki smo tisti, ki bomo celo življenje tarnali in objokovali izgube in neugodne spremembe, morda neželjene besede in obžalovanje – kakorkoli že. In mi, nesrečni turobniki, smo jokajoči in preklinjajoči svet, ki je poln hudičevih otrok in zank, v katere se vedno, morda celo namerno, zapletemo s svojimi udi. In, mazohisti prekleti, se še bolj zapletamo vanje, kot je dejansko treba, da lahko čim dalj napletamo svoje trpljenje sami sebi in svoji okolici. Pa ne mislite, da se smilimo sami sebi, kvečjemu smo zadovoljni na visokem nivoju, ker smo eni redkih mučenikov. Redki smo pa zato, ker si redkokdo to vlogo izbere. Večina namreč hoče živeti lepo in brez trpljenja, idealizem o veliki hiši ob potoku, gozdu in glavni cesti v velemestu, s psom, ki skoči nate od veselja, ker te spet vidi po dveh urah in z otroki, ki so v šoli odlični brez truda, ki ne pijejo in ne kadijo, o travi pa sploh ničesar ne vedo. Uboga večina si je pač izbrala tak dolgčas. Mi smo vsaj raznoliki in razgibani. Hura naša draga morbida!
In svet se je postavil na glavo. Spet. Ampak tokrat ni bil kriv zamejec. Tokrat je bilo krivcev več, glavni krivec pa sem bila jaz sama. Dokler si pustiš rasti, si učenec. Ko rast prekineš na neki točki, imaš eno in isto znanje ves čas. In to je dolgčas. Toliko je moje krivde, krivda ostalih pa je, da so se tega precej hitro naveličali. No, tako sem spet sama. Pojem prijateljstvo v mojem slovarju ne obstaja več, pojem sovraštvo je dobilo nadgradnjo in pojem ljubezen vsebuje smernico na sovraštvo in opisuje medsebojno povezavo. In tako sedim doma cele dneve, pogoltavajoč pašteto s čebulo in ležeč pred televizijo. Brezpomenske idiotistične kvazihumoristične nanizanke mi filajo glavo s plehkimi frazami in mitom o lahkoti vseh medsebojnih odnosov, tako da lahko posledično za svoj naglavistoječi svet obtožim tudi njih. A energije za tožbe nimam, denarja prav tako ne, volje pa mi primankuje ne samo za to, pač pa tudi za vse ostalo. Takšen je moj svet sedaj. In da je z njim nekaj narobe, sem ugotovila in si priznala šele nekaj dni nazaj, ko sem doživela nekaj, kar ni zatreslo samo mojega sveta, ki nerodno lovi ravnotežje v svoji nenaravni legi, pač ta tudi moje možganske valove, da so dojeli, da je nekaj narobe. Bilo je pa takole.
Bila sem na koncertu, N’toko je povzročil visok stadij ganjenosti. Kot blodeča v sanjah sem se odmajala proti Rožni, mišice na obrazu so bile fiksirane, zato sem se ves čas trapasto smejala. Pot me je vodila čez študentsko naselje, hitrih korakov mimo sumljive skupine pijanih študentov preko igrišča za košarko, prekritega z lužami stopljenega snega, ki so tekom noči nastale morilski led. Mimogrede sem z eno oko ošinila okno v pritličju bloka ob začetku igrišča. Spi, sem si rekla, ali je šel pa domov. Bila sem navajena pogledovati v tisto okno, deloma zato, ker sem človeka v tisti sobi nekoč poznala, deloma zato, ker sem v tisti sobi sama bila ničkolikokrat. Običaj. Še naprej sem lovila ravnotežje na ledu, se malce razlepila po neki zahrbtni luži, a ker je v meni še vedno donel N’toko, tega sploh nisem opazila. Ko sem se pretolkla do konca igrišča, sem se ustavila. Nekaj je bilo narobe. Počasi sem se obrnila nazaj proti bloku. Dva koraka od vhoda sem opazila premikajočo osebo, ki se je skozi vrata v blok nekako znano zavihtela. Gledala sem. Ne more biti tako naključje. Oseba je vrata za par trenutkov zadržala. Zdelo se mi je, da me gleda, da me vidi. Da ve, da sem tam. Nato so se vrata zaprla.
Obstala sem ob igrišču. Samo zdelo se mi je, sem se prepričevala. Paranoična si že. Morda. A vseeno sem pričakujoče gledala v znano okno. Ko sem že skoraj obupala, se je prižgala luč.
Morda se ta dogodek širši množici ne zdi ničkaj posebnega, ampak mene je preveč šokiral, da bi ga lahko preprosto pozabila. Prijateljica, ki je takrat hodila z mano domov, mi je rekla, naj ga pokličem in se mu zasmejim; videla sem te. Hodil si sto metrov za mano. A človeka, s katerim sva po mirni poti prekinila stike, ne pokličeš ob dveh zjutraj. V kateremkoli primeru ne.
Ta dogodek je vame vsadil željo po spremembi enoličnosti, ker je zatresel temelje, na katerih sem celo življenje stala. Morda je pa že čas, da spremenim mišljenje, da lahko čisto vsako stvar predvidevam.
In zdaj je čas, da se moj svet vrne nazaj v normalno pozicijo, ker mu je v glavo šlo očitno že preveč krvi.
no comment untill now