Iskreno povedano je moja prisotnost na literarnih večerih, ki jih ne organizira klub, porazno redka. Zaradi tega se vsake toliko potresem s pepelom, ker je skoraj moja dolžnost, da jih obiskujem, iščem mlade avtorje in jih vabim k sodelovanju. Vsaj mišljeno je bilo, da to počnem, ko smo si delili vloge pri organizaciji dela. Še ena dolžnost, ki sem si jo naložila na ramena in je ne opravljam.
Razlog za neopravljanje je preprost - dolgčas. S tem ne mislim dolgočasne poezije, ker nisem tista, ki lahko poezijo ocenjuje kot takšno ali drugačno. Sploh nisem pristojna za kakršnokoli drugo mnenje kot všeč mi je ali ni mi všeč, moja vloga nikoli ni bila biti nekdo, ki pove mnenje glede nekogaršnjega dela. Na podlagi česa pa se lahko grem ocenjevalca? Na podlagi študija uprave, amaterskega lastnega pisanja? Ne, nimam kvalifikacij za to.
Za dolgčas ocenjujem način branja. Za to se pa čutim pristojna, konec koncev sem lepemu številu avtorjev pomagala z branjem. In to uspešno. Morda zgleda, da se hvalisam, vendar so avtorji ponavadi prišli sami do mene s prošnjo, da jim pomagam.
Videla sem ogromno avtorjev, ki se na odru lomijo, hitijo, požirajo črke in včasih tudi cele besede, ves čas isti toni, nepovezani različni toni. Z nekaterimi sem na začetku svoje organizacijske kariere previdno spregovorila o slabem nastopu, njihov odziv je bil napadalna zgroženost kljub mehkim bombažnim rokavicam, v katere sem neočitno zavila svoje besede. Potem tega nisem več počela, ker razlog za slab nastop ni bila trema ali dejansko neznanje recitacije, ampak aroganca, napihnjenost, ego. Preprosto so sklenili, da ni možno biti boljši. Prav. Posledično sem nehala obiskovati literarne večere. Ne zaradi arogance, sploh ne, ampak zaradi vedno istega sranja na odru. Lahko sta dva avtorja dobra retorika, pa ne bom šla na večer zaradi ostalih nekaj, ki me vedno spravijo v obup.
Tako brani teksti ubijajo duha. Poezija lahko prekaša vsak drug napisan verz, ampak če ni dobro prebrana, preprosto uspava poslušalca in posledično pusti slab vtis, ki si ga ne zasluži.
Spoštujem avtorja, ki stopi na oder, ker razumem strah, s katerim se sooči, spoštujem pogum, da prebere svoje pisarije na glas, ker prekleto dobro vem, da je to težko; vsak avtor pa se mora zavedati tudi tega, da pesmi na odru zvenijo drugače kot na papirju, da je treba biti pozoren na mnogo drugih stvari, da si na odru zato, da očaraš občinstvo, da pustiš za sabo kaj drugega kot zehanje. Na odru je celostna podoba tista, ki se jo ocenjuje, ne samo pesem.
Na literarnih večerih, ki se jih še udeležujem, si zdaj med časom, ki ga imajo na razpolago taki avtorji, krajšam čas z drugimi (najbrž neprimernimi) stvarmi, da ne zakinkam. Kaj pa naj storim, če ne morem slediti poeziji, če je ne morem absorbirati, uživati v njej?
Da o napačni uporabi sklonov in njeni pogostosti v poeziji sploh ne govorim!
