Andraž in Tinkara
Zgodbico hočem, je zacvilil nečak. Pogosto mu govorim različne pripovedke, ki temeljijo na mojih srečanjih z različnimi živalmi. Ta dan sem srečala martinčka, oni dan sovo; mali pa vsako zgodbico absorbira od a do ž in jo kasneje pripoveduje svoji sestrici, ki je sicer zgodbe trentuno še ne zanimajo, ampak vseeno strmi v svojega starejšega brata poslušljivo in spoštljivo. Svoje velike in skoraj okrogle oči upria v njegovo mimiko, v njegove gibe, s katerimi ponazarja krila goloba Mikija, tačke zajkle Oke, skoke in obrate trapastega mačka Jožeta. Sestrica ga rada tudi posnema; včasih s svojimi debelimi dojenčkastimi rokicami nekaj maha in se počuti nadvse polaskano, ker ji bratec zaploska.
Mali jo zna vedno spraviti v dobro voljo. Ker je punčka navajena samo na mamo, ima težave, ko jo mama prepusti v varstvo komu drugemu. Ko ugotovi, da jo je mama zapustila, plane v jok, tisti grozljiv in srce parajoč jok, na katerega konec bi vsak od nas, ki ga sliši, skočil iz kože. Njenemu bratcu se vedno zasmili, ta boleč jok, in takoj začne skakati okoli nje, se trudi, da bi jo zamotil z različnimi igračami, risbicami in samim plesom okoli nje. Res je, da ne more nadomestiti njene mame, se pa vsekakor tako zelo trudi, da je mala punčka veliko hitreje potolažena, nam pa ni treba skakati iz kože.
Po spominu sem brskala in našla pripetljaj, ki je na tla od silnega presenečenja zakotalil celo družino. Enkrat punčka ni hotela jesti. Takrat sem bila jaz zadolžena, da ji po grlu spravim nek sadni jogurtast desert. Res mi je bilo hudo, ker ni hotela hrane niti poizkusiti, nisem pa več imela domišljije, kako bi ji uspela v usta poriniti vsaj kapljico. Ničesar. Ko se je ona jokala, jaz pa skorajda že tudi, sem prenehala. Njena mama bo kmalu tu, sem si rekla.
Ko sem šla v kuhinjo po sir, misleč, da bo to sama vzela in jedla, če ima odpor samo pred direktnim pitanjem skoraj tuje ji tete, sem iz dnevne sobe zaslišala sumljive zvoke. Tam sta dogajanje nadzirali druga teta in babica, zato me ni zaskrbelo, da se je naši punčki kaj zgodilo.
Nato pa je pritekla v kuhinjo - takrat je komaj shodila - vsa jogurtasta okoli ust; za njo pa je tekel njen bratec z žlico in lončkom. Oba sta bila nasmejana, umazana in igriva. Punčka je takrat pojedla skoraj cel jogurt, fantek je bil ponosen, ker jo je uspel napitati, mi pa zelo histerično nasmejani. Še vedno mi pogled na tekajoča otroka zbudi tisti občutek, ki ga je tako težko opisati; zadovoljstvo, pomešano z veseljem, hkrati pa občutek, da je vse v redu, da je za vse poskrbljeno. Malemu je uspelo tisto, kar meni nikakor ni - zabava.
Na vsak način se ona zgleduje po njem, on pa se ji trudi dajati dober zgled. Glede na to, da je trenutno star dobrih pet let, ji daje fantastičen zgled, in glede na to, da je ona stara dobro leto, se morda malce preveč zgleduje po njem. Včeraj mi je sestra rekla, da je punčka z vročino, neprespana in s krči v trebuhu na vsak način morala imeti na glavi policijsko čelado. Tako kot njen brat, ki mu brez policijske opreme ni za jesti. Navihan petletnik je naporen zgled.
Njun odnos me preseneča. Nikoli nisem opazovala tako malih otrok v medsebojnih odnosih. Sicer sem iz družine z nadpovprečnim številom otrok, ampak sem se rodila predzadnja. Odnosa z mlajšim bratom se ne spomnim, vem samo, da sem bila pretirano zaščitniška. Mogoče pa so moji trenutni občutki glede najinega takratnega odnosa samo posledica medsebojnega spoštovanja in navezanosti od takrat; mogoče nikoli nisem bila prav zaščitniška, ampak pač tista, ki je tekla za njim in ga pitala z jogurtom, ko se nikomur drugemu ni pustil nahraniti.
Mogoče me prav zato njun odnos preseneča. Mogoče se vsi otroci na tak način razumejo med sabo. Mogoče zdaj lahko pogledam na svoj odnos z mlajšim in starejšim bratom in starejšimi sestrami za časa svojega otroštva malo drugače. Mogoče moje travme, kakor sem imenovala laži, ki sem jih imela polno glavo in katerih se še vedno očiščujem, sploh niso bile zasnovane na ničemer drugem kot na trudu zame, za moje lepše otroštvo, za tiste vesele trenutke, ko smo uspeli nasmejati celo Rožno dolino.
Ko naša mala punčka zajoka, se na glavo postavi ves svet, vsa njegova zgodovina, prihodnost, domišljija. Takrat je ona center vsega, ona in njene debele solze. In ko jo naš fantek začne tolažiti, sta center oba; oba naša, lepa in nenavadna otroka, ki s svojim medsebojnim odnosom vedno očarata.
