Danes na GTalku. Pišem in razlagam. Namreč zakaj se zadnje pol ure režim kot neumna.
me: gledam krizanko
ane
in
iscejo geslo
ane
me: kot krizanke ponavadi pocnejo
me: pise
’stropna opeka’ ane
edina beseda
k mi je v 15ih minutah
prsla na misel
je bla
‘cegu’
Prezgodaj sem vstala 
Cel koncert se mi je nasmihal, potem se je započutil domačega in je začel mežikati.
Na koncu je pošiljal lupčke v množico. Zagotovo meni. Brez vsakega dvoma. Saj mi je vendar cel koncert prepeval.
Fenomenalno.
Skoraj 50€, hvala lepa. Za zavarovanje, ki ga NE RABIM in NOČEM.
Že vem, kako bo. BUM, TRESK. Seveda bo krivda moja, ker – kot vse stvari na tem svetu tudi ta pade v mojo odgovornost – se nisem uspela vpisat v tretji letnik do prejšnjega tedna. Oziroma do prejšnjega tedna nisem dobila potrdila o vpisu. Ne samo, da me je fax dobesedno rugu v glavo od začetka septembra. Zdaj še plačujem za to!
50€. Da ne bom še česa rekla. Bo pa groza, če mi ne skenslajo tega takoj, ko pridem tja. Dva meseca nisem šla k zdravniku, ker sem se bala te Vzajemne in prekletstva, ki mi ga je prinesel moj zelen, neveden podpis na pogodbi tri leta nazaj. In jutri, ko res grem k zdravniku, bom koristila njihove storitve, kar pomeni, da bom plačala račun. Da ne bruham.
TAKO BOM PREKINILA POGODBO JUTR, DA ŠE NJIM NE BO JASNO.
Hjeeeebemti, pa 50€. FUJ! Vsako leto isto sranje!
Konc. Grem k Triglavu.
V nadvse vročičnem stanju sem cel vikend brskala po backu in dokumentiranem preteklem poletju. Fotografije Tasosa, Sicilije, koncert U2 v Zagrebu. Vsak dan sanjarim o obiskanih krajih, dogodkih, jih razvrščam v časovno vrsto. Ponavadi je razvrščanje – zlasti Sicilije – neuspešno. Ker se je preprosto dogajalo preveč.
Zadnjič sem pri sestri na obisku zagledala kartico iz Sicilije, visečo na hladilniku. Zadnji stavek me je res zbodel: ‘Še sami sebi ne sledimo več.’ Res si nismo in res se še vedno trudim ujeti vsaj sled svojega koraka. In v sanjavi ihti mi to nekako ne uspeva
Mogoče mi bo uspelo naslednji mesec na Bledu, kamor gre končno ista ekipa?
P.S. – še ena mala šala: Na Siciliji v kampu Brucoli so Slovenci in Nemci cel večer na ves glas nažigali Bajago. Well, thatz just funny 
Še en razlog več, da ne berem časopisov. Izjave naključnih ljudi o novi kartici Urbani mi obračajo želodec. Do zdaj še nisem naletela na izjavo občana, ki bi nosila vsaj nekaj resnice. Nihče ni prebral obvestil o uvedbi, nenadoma so vsi presenečeni nad uvedbo, ki je prišla tako nenadno. Uporaba kartice jim je vsem prav tako tuja, ker petlistna navodila za uporabo, ki jih prejmeš ob prevzemu, vsekakor niso v slovenščini. Očitno. Vsi samo pljuvajo, ker pač ne marajo Jankovića. No, nisem rekla, da ga je treba marati, ampak pred izjavljanjem kakršnihkoli trditev bi lahko vsaj preverili, ali je težavnost uporabe samo domišljija ali ne. Uporaba je preprosta, ljudje, samo sprejeti je treba novost. To je edini izziv.
Bruh.
P.S.- Uslužbenci LPPja, ki kontrolirajo uporabo, so zelo prijazni. In ta stavek je mišljen brez sarkazma, res so fajn.
Zadnje tedne se vse sesuva, postopoma, vsak dan nekaj, ta in tista sprememba in uvedba iz severa, gluh in slep predstavnik, neviden njegov kipar in njegov podrepniški kapital, oni dogodek nekje, tista prikrivanja tam, ljubosumna lastninska pravica na nelastninskem pojmu, zagnoji, uniči, stri, egotrip pred nosom, mogoče dva, tri, najbrž še več, zaničevanje iz desnega kota, ignoranca iz levega, s stropa visi vase zagledan in molčeč pritisk, ne briga ga, delaj vse ali nič, itak delaš zastonj …
In ko me zadušijo s svojimi karakterji, me ne kopljite ven iz gnoja, razen če mi mislite ‘ponesreči’ z lopato razpoloviti črepinjo.
Iskreno povedano je moja prisotnost na literarnih večerih, ki jih ne organizira klub, porazno redka. Zaradi tega se vsake toliko potresem s pepelom, ker je skoraj moja dolžnost, da jih obiskujem, iščem mlade avtorje in jih vabim k sodelovanju. Vsaj mišljeno je bilo, da to počnem, ko smo si delili vloge pri organizaciji dela. Še ena dolžnost, ki sem si jo naložila na ramena in je ne opravljam.
Razlog za neopravljanje je preprost – dolgčas. S tem ne mislim dolgočasne poezije, ker nisem tista, ki lahko poezijo ocenjuje kot takšno ali drugačno. Sploh nisem pristojna za kakršnokoli drugo mnenje kot všeč mi je ali ni mi všeč, moja vloga nikoli ni bila biti nekdo, ki pove mnenje glede nekogaršnjega dela. Na podlagi česa pa se lahko grem ocenjevalca? Na podlagi študija uprave, amaterskega lastnega pisanja? Ne, nimam kvalifikacij za to.
Za dolgčas ocenjujem način branja. Za to se pa čutim pristojna, konec koncev sem lepemu številu avtorjev pomagala z branjem. In to uspešno. Morda zgleda, da se hvalisam, vendar so avtorji ponavadi prišli sami do mene s prošnjo, da jim pomagam.
Videla sem ogromno avtorjev, ki se na odru lomijo, hitijo, požirajo črke in včasih tudi cele besede, ves čas isti toni, nepovezani različni toni. Z nekaterimi sem na začetku svoje organizacijske kariere previdno spregovorila o slabem nastopu, njihov odziv je bil napadalna zgroženost kljub mehkim bombažnim rokavicam, v katere sem neočitno zavila svoje besede. Potem tega nisem več počela, ker razlog za slab nastop ni bila trema ali dejansko neznanje recitacije, ampak aroganca, napihnjenost, ego. Preprosto so sklenili, da ni možno biti boljši. Prav. Posledično sem nehala obiskovati literarne večere. Ne zaradi arogance, sploh ne, ampak zaradi vedno istega sranja na odru. Lahko sta dva avtorja dobra retorika, pa ne bom šla na večer zaradi ostalih nekaj, ki me vedno spravijo v obup.
Tako brani teksti ubijajo duha. Poezija lahko prekaša vsak drug napisan verz, ampak če ni dobro prebrana, preprosto uspava poslušalca in posledično pusti slab vtis, ki si ga ne zasluži.
Spoštujem avtorja, ki stopi na oder, ker razumem strah, s katerim se sooči, spoštujem pogum, da prebere svoje pisarije na glas, ker prekleto dobro vem, da je to težko; vsak avtor pa se mora zavedati tudi tega, da pesmi na odru zvenijo drugače kot na papirju, da je treba biti pozoren na mnogo drugih stvari, da si na odru zato, da očaraš občinstvo, da pustiš za sabo kaj drugega kot zehanje. Na odru je celostna podoba tista, ki se jo ocenjuje, ne samo pesem.
Na literarnih večerih, ki se jih še udeležujem, si zdaj med časom, ki ga imajo na razpolago taki avtorji, krajšam čas z drugimi (najbrž neprimernimi) stvarmi, da ne zakinkam. Kaj pa naj storim, če ne morem slediti poeziji, če je ne morem absorbirati, uživati v njej?
Da o napačni uporabi sklonov in njeni pogostosti v poeziji sploh ne govorim!
Monty has blocked 156795 access attempts.
